V Delu je bil dne 4. junija 2013 objavljen članek "Treba je znati opazovati in sočustvovati". V njem so zapisane trditve, ki ne držijo in mečejo neupravičene dvome na mojo strokovnost. Popravek k članku je bil objavljen na Delovi kulturni strani v soboto, 8. 6. 2013. Besedilo (popravek) si lahko preberete spodaj. 

 

Kot moderatorka in tolmačka na literarnem večeru z uveljavljenim italijanskim pisateljem Paolom Giordanom v Konzorciju dne 3. junija 2013 sem začudena nad kriteriji, s katerimi se v članku »Treba je znati opazovati in sočustvovati«, objavljenem na zadnji strani Dela dne 4. junija 2013, ocenjuje tako znanje jezika kot proces konsekutivnega tolmačenja. Z avtorjem sva se

pogovarjala v angleščini, ker je bilo z založbo in avtorjem že vnaprej dogovorjeno, da pogovor v Ljubljani poteka v angleškem, v Kopru pa v italijanskem jeziku, in ne zaradi mojega neznanja italijanščine, kot bi človek utegnil sklepati po zapisanem v članku. (Mimogrede, moje znanje italijanščine je za ocenjevanje pristojna ustanova, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ocenila kot »aktivno«.)

 

Kot diplomirana anglistka menim, da Paolo Giordano (sin učiteljice angleščine, ki je odraščal, kot sam pravi, ob MTV-ju ter anglo-ameriški književnosti, glasbi in filmu) govori angleški jezik na zelo visoki ravni in da se ni »mrcvaril z odgovori v angleščini«. Nadalje ne drži, da sem bila »pri prevajanju v slovenščino občasno prisililjena tudi malce sklepati, kaj je pisatelj hotel povedati«; tolmačenje je temeljilo na tem, kar je avtor povedal, in na mojih zapiskih o njegovih izjavah. Med drugim (navajam po zapiskih) je omenil, da se je po izidu prvenca tudi sam odločil za »terapijo« in »začel brati o psihoanalizi«; v članku je zapisano »Takrat je sam poiskal psihiatrično pomoč.« Razlogov, zakaj je, če se metaforično izrazim, v procesu »prevajanja v poročanje za širšo javnost« »terapevtska« pomoč postala »psihiatrična«, ne poznam, mi pa zbudijo dodaten dvom o strokovni utemeljenosti prej omenjenih kriterijev, na podlagi katerih avtorica med drugi zapiše, da je bilo »v pogovoru žal marsikaj izgubljenega s prevodom«. Menim, da takšna sodba ni odraz večera v Konzorciju ne po strokovni ne po »človeški« plati, in se sprašujem, ali se avtorica članka zaveda teže svojih besed.

Breda Biščak,

univ. dipl. angl. in lit. komp.