Predvidoma v letu 2013 bodo pri založbi Modrijan izšli kratki obmorski spomini sodobnega avstralskega pisatelja Tima Wintona Rob zemlje. V pokušino objavljamo odlomek ali dva iz te poetične hvalnice morju. Naslov je povzet po verzu T. S. Eliota v prevodu Vena Tauferja "Morje je prav tako rob zemlje." 

Potapljanje na dah na odprtem morju je poleg vsega drugega zlasti oblika pozabe. Deskanje, plavanje, ribolov s trnkom s pomola ali čolna ti pozabo omogočajo na podoben način. Vse to so oblike dezertacije, umika, puščavništva, odmika od zemeljskih težav, med katerimi se zatopiš v dolg trenutek. Morje je brezdanje, neutrtih poti, potentno, predvsem pa nevtralno. Rad sem se tolažil z mislijo, da v utopitvi v morju, usodnem napadu morskega psa ali neosebnem smrtnem dotiku modroobročaste hobotnice ali kamene ribe ali morske ose vsaj ne bo ničesar zlonamernega.

Od vseh vodnih dejavnosti ti potapljanje na dah prinese največjo pozabo. Kopnu, soncu pokažeš hrbet in spolziš navzdol, kjer se sliši le cvrlikanje in šumenje globin. Globlje, kot se potopiš, težja odeja te ovije. Namerno pozabiš dihati; izmakneš se nagonski potrebi po dihanju in misli se ti zožijo na obstoječi trenutek. Pesnik John Blight je to jasno ubesedil: »Razum utone: toneč v tebi.« Preplavi te pobožen občutek. Na morske dnu ali lebdeč sredi morja, s pogledom, osredotočenim na ostre stvari, in telesom, ki mi ječi od prijetno stiskajoče lakote, na trenutke razumem krščanske mistike. Tudi sam se počutim pogoltnjen, drobcen, pripravljen. Potapljaču so, tako kakor menihu, trenutki poglabljanja šteti. Prej ali slej se moraš vrniti na površje.

(© Založba Modrijan, d. o. o., prevod Breda Biščak)