»In vendar smo svobodni. Ne omejujejo nas zakonitosti naše narave, temveč načini, kako si znamo predstavljati svoj preboj iz teh zakonitosti, ne da bi pri tem ranili svoje najgloblje bistvo. Svobodni smo, da presežemo sami sebe. Če si to znamo umisliti.« (David Malouf: Umišljeno življenje)
*
V času, ko se zdi, da živimo vse hitreje, in ko marsikdaj naletimo tudi na obljube o ozdravitvi ali preporodu, ki se zgodi tako rekoč čez noč, se moramo zavedati, da preporod oziroma pomlad ne nastopi iz danes na jutri. Pred njo je zima, dejanska ali metaforična. Če ste kdaj pozimi opazovali drevesa, ste morda opazili prav neverjetno sobivanje: ob zadnjih posušenih listih so na vejah tudi drobni, še trdno zaprti brstiči. Pozimi, ko se nam včasih zazdi, da se v naravi nič ne dogaja, se na drevesih srečujeta smrt in novo življenje. V jungovski analizi bomo pogosto ugotovili, da se tudi v nezavednem odvija več procesov hkrati: nekaj odmira in se poslavlja, nekaj pa šele nastaja in se rojeva.
Kadar ugotovimo, da so tudi naše notranje pokrajine pod ledom, kot je na začetku tega prispevka odkrival Maloufov Ovidij, je potrebno veliko ljubeče pozornosti in (samo)spraševanja, da se začnejo postopoma tajati. Če smo kot klienti v procesu jungovske analize, je dobro, da sta potrpežljiva tako klient kot njegov analitik oziroma psihoterapevt, saj lahko nepotrpežljivo približevanje zaledenelim, odcepljenim delom naše psihe deluje na klienta zelo nasilno in, če znova uporabim besede Maloufovega Ovidija, rani njegove najgloblje bistvo.
Obenem se je tudi dobro zavedati, da je zima čas, ko so naši potenciali še skriti in nevidni, zato nas včasih lahko preplavi obup, da se nič ne dogaja in smo obtičali na mestu, spomladi, ko se brstiči naposled le razprejo, pa nas lahko obide lažno upanje, da je najtežje že za nami. Je in ni, bi lahko rekli: mlado življenje, nove potenciale moramo zdaj začeti skrbno gojiti, če želimo, da bodo doživeli visoko poletje.
(©Breda Biščak. Celoten članek bo objavljen v marčevski številki Revije Anima.)