Ob kamnitih zidovih samostana sv. Nauma sedita pravoslavna duhovnika in se pogovarjata (fotografija je dostopna na tej povezavi). Še danes si rada predstavljam, morda zaradi njune religiozne oprave, da je njun zaupni pogovor stkan iz besed, ki ustvarjajo sveti prostor. Njuna podoba se mi zdi simbolična za zdravilni pogovor, ki se bolj ali manj gladko plete med osebama, ki se srečujeta v psihoterapevtskem, oziroma kot bi temu rekli jungovci, analitičnem odnosu: med klientom in terapevtom/analitikom, ki sta v jungovski analizi pojmovana kot enakovredna partnerja. V njunem odnosu je nekaj paradoksalnega: klient ve o sebi veliko več, kot se zaveda, da ve, a da bi to védenje in sčasoma tudi vedênje postalo res zavestno in njegovo, pride po pomoč k analitiku.
Zakaj sveti prostor? Vsaj iz dveh razlogov. Analitikova naloga je, da se zdravilni pogovor napleta in razpleta v varnem, zaščitenem prostoru, katerega meje so jasno zarisane in v katerega drugi ne smejo vdirati. Z drugimi besedami: klient in analitik sta lahko samo v terapevtskem odnosu, ne pa tudi prijateljskem, sorodstvenem in/ali poslovnem. Vsebina njunega pogovora ne sme postati javna (razkrita je lahko samo v superviziji, strokovnem spremljanju in preverjanju terapije, pa še takrat mora klient seveda ostati anonimen). Takšne omejitve so potrebne, da bi se klient počutil varno in da bi si sčasoma upal spregovoriti o najsvetejših ljudeh in stvareh v svojem življenju. In predvsem zato, da bi se sčasoma iz marsikdaj bolečih in težkih izpovedi izkristaliziral nek nov smisel, nova oblika svetosti, ki osmišlja naše vsakodnevno bivanje, ki zna včasih biti zelo naporno, dolgočasno, nesmiselno.
Zakaj zdravilni pogovor (ang. »talking cure«)? Pogovor je oblika stika med dvema oseba. Pogovori, v katerih se nekomu izpovemo, so lahko zdravilni, saj nas olajšajo in razbremenijo; če imamo občutek, da nas druga oseba razume, predvsem pa sprejema take, kakršni smo v najbolj razgaljenih in s tem najbolj ranljivih trenutkih, je večja možnost, da bomo najbolj krhke, nežne in ranljive dele sčasoma začeli sprejemati tudi sami. Kadar terapevtska srečanja potekajo čez daljše časovno obdobje (več mesecev, leto, dve, tri), terapija oziroma analiza ne zaobjema več samo izpovedovanja, marveč tudi osvetlitev klientovih nezavednih vzorcev razmišljanja in delovanja ter poduk o njih, kar sčasoma lahko privede do preobrazbe.
V uspešnem analitičnem odnosu klient in analitik s pogumom, potrpežljivostjo in blagostjo odstirata plast za plastjo klientove psihe, se skupaj učita na napakah in gradita zaupanje. V procesu mora klient tudi marsikaj žrtvovati, naj so to prepričanja, iluzije, predstave o samem sebi in drugih. Ta paradoksalna narava samospoznavanja in samopostajanja se lepo odraža v angleškem jeziku, v katerem beseda »sacrifice« (»žrtvovanje«) etimološka izvira iz latinske besede »sacer« (»svet«). Zdi se, da nam že jezik sam govori, da novega svetega sveta ne moremo ustvariti in ohraniti brez žrtvovanja nečesa, kar nam je svojčas bilo prav tako sveto.
Objavljeno 1. 11. 2018