»Služiti, skrbeti, spremljati« -- to je nekaj glagolov, ki povzemajo etimološki izvor besede »terapevt«. Po jungovskih nazorih terapevt ni nekdo, ki ve več od svojega klienta, ali nekdo, ki ima čudežno palico, s katero odpravi vse njegove težave. Jungovski terapevt (velikokrat se uporablja tudi beseda analitik) je svojemu klientu enakovreden partner. Ena od ključnih postavk jungovske analize namreč je, da sta klient in terapevt skupaj v procesu, v katerem odkrivata, kaj vse biva v klientu, in kako naj klient vse svoje aspekte vpreže tako, da ne bodo kot podivjani konji silili vsak v svojo smer. Terapevtova naloga je spremljati klienta na poti samospoznavanja in samostojnega sprejemanja odločitev ter ustvarjati in ohranjati varno okolje, v katerem se proces lahko razvija.
Terapevtski pristop, ki bi klientu dejal: "S tabo je narobe to pa to," je lahko zelo problematičen, saj lahko terapevt klientu pripiše lastnosti, predsodke, težave, ki sploh niso klientove. Tak pristop je tudi pokroviteljski, saj predpostavlja, da je klient malodane kot otrok, ki za nekatere presoje in odločitve še ni dovolj zrel, terapevt pa si pri tem prilasti moč in se ima za večvednega in večvrednega od klienta. V jungovski analizi je prav tako nezaželeno, da terapevt daje klientu konkretne nasvete, kako naj ravna v življenju. Vsi odgovori so skriti v nas samih in vloga terapevta je, da pomaga klientu, da se do njih dokoplje. Pri takšnem raziskovanju so klientu in terapevtu lahko v veliko pomoč klientove sanje kot eden od izrazov nezavednega. Naj se nam zdijo še tako nesmiselne in nerazumljive, ponujajo globok uvid v klientovo psiho.
Enakovredni položaj klienta in terapevta v terapevtskem odnosu simbolno ponazarja objavljena fotografija (dostopna na tej povezavi). Kolo je prevozno sredstvo, ki ga moramo poganjati sami, če se želimo pomakniti naprej. Klientovega kolesa ne more in ne sme poganjati terapevt. Poganjati ga mora klient sam s svojim trudom in vložkom energije, terapevt pa ob tem vozi vštric ali morda malenkost pred njim in tudi sam prispeva svojo energijo, da lahko pacientu sledi skrbno, korektno in konstruktivno. Pomikata se proti obzorju, ki je odprto, in nekoč, ko bo terapije konec, bosta sedla vsak v svojo barko in odplula vsak v svojo smer. Glavni cilj psihoterapevtskega odnosa je, da se klient sam nauči varno voditi svojo barko po morju svojih čustev in nezavednega ne glede na to, v katero smer piha veter, in ne glede na to, ali se na obzorju gostijo oblaki ali lesketa sonce. Do takrat pa se klient in terapevt obzorju približujeta po pomolu, dvignjeni varovani strukturi, s katere varno opazujeta, kaj se dogaja v morskih globinah in vsenaokoli.