V teh dneh, ko nam družba zapoveduje praznovanje, se marsikdo srečuje z občutki, za katere se zdi, da »kakor« ne sodijo pod svetlikajoče se praznične jelke in na okrašene ulice. Občutki tesnobe, osamljenosti, praznine, spraševanja o smislu našega bivanja. Nekako se jih sramujemo, saj se nam zdi, da ljudje okoli nas pričakujejo, da bomo veseli, nasmejani, srečni, da bomo tudi sami kakor osebe iz idiličnih prazničnih reklam.
In vendar je prav, da imajo tudi ta na videz »nezaželena« občutja pravico do obstaja. Okoli božiča so dnevi na severni polobli najkrajši in noči najdaljše, svetlobe je najmanj, teme največ. Stanje v zunanji naravi se marsikdaj preslika v naše notranje pokrajine. Poleg tega konec leta marsikatero podjetje ali organizacija opravlja inventuro in snuje »program dela« za naslednje leto in včasih si takšne zahteve postavimo tudi sami sebi. Obljubimo si, da bomo naslednje leto živeli bolj zdravo, veselo, srečno … (tu bi lahko pustila prazen prostor in napisala: »Izpolnite sami.«).
Če strnem: v času, ko je že v zunanjem svetu najmanj svetlobe, si skupaj z družbo še sami ustvarjamo pritiske, kako naj bi zgledalo našo idealno življenje.
V idealni sliki običajno ni prostora za vse, kar je krhko, staro, poškodovano, obrabljeno, neuspešno, neprofitno, neproduktivno, ranljivo, boleče, žalostno … in še bi lahko naštevali. A prav ti delci v nas potrebujejo največ naše tihe, ljubeče pozornosti in sprejemanja. Običajno si ju ne znamo dati, ker nam ju tudi naši starši niso znali dati, ker ju tudi njim najverjetneje nihče ni znal dati. In običajno se nam zdi, da se to dogaja samo nam, medtem ko so drugi srečni, presrečni.
Morda je ena ključnih stvari v življenju občutek, da lahko pademo in da nas bo takrat nekdo ujel. Da bo nekje mreža, ki bo zdržala vso težo, ki se bo nanjo zgrnila, ko bomo padli; mreža, v kateri se bomo lahko najprej odpočili takšni, kot smo – nepopolni, brazgotinasti, ranjeni, poklapani – preden bomo poskušali znova vstati.
Takšno mrežo si lažje spletemo, kadar imamo izkušnje z varno navezanostjo. Nikoli ni prepozno: če pozitivnih izkušenj nismo dobili v otroštvu, jih lahko v poznejših odnosih, naj so partnerski, prijateljski, terapevtski. Takšna »zunanja« mreža nam pomaga, da si počasi zgradimo mrežo v samih sebi, ki nam pomaga ohraniti notranjo stabilnost tudi v težkih časih. V takšnih mrežah se bo nekega dne nepričakovano zaiskril kristal za-upanja. Kristal živosti, življenjskega smisla.
Vsaj eno takšno mrežo in veliko mavričnih kristalov v letu 2019.
24. 12. 2018