Pred časom je Delo objavilo članek o t. i. »mladih starih« -- osebah, ki so dopolnile sedemdeset let in več, a so še vedno vitalne, polne življenja in si želijo delati. Medtem ko poznajo v tujini različne možnosti njihovega zaposlovanja, pri nas tega večinoma še ni. Vsi, ki imajo starejše starše, si najbrž želijo, da bi tudi njihovi starši sodili v skupino aktivnih starostnikov, a pri marsikom žal ni tako. Skrb za starše je velikokrat prepuščena ženskam v srednjih letih, ki imajo že tako in tako številne družinske in delovne obveznosti in se pogosto znajdejo pred vprašanjem, kdaj vsaj malce zadihati, se sprostiti, pozabiti na vse obveznosti in zaživeti v tako opevanem »tukaj in zdaj«. Marsikdaj za zakonca, ki ga pestijo takšne ali drugačne starostne nadloge in bolezni, skrbi drug zakonec, zaradi česar se lahko »bolj zdrav« zakonec kmalu znajde v depresiji. Odločitve, ali naj gredo ostareli starši v dom (če je prosto mesto sploh na voljo in če je za bivanje v domu na voljo dovolj denarja), so pogosto stresne za vse vpletene.
Vprašanj, ki se nam porajajo, ko spremljamo starajoče se starše, je tako rekoč nešteto in marsikdaj ne vemo, kako ravnati. Spodaj navajam nekaj misli nemško-ameriškega psihoanalitika Erika Eriksona in njegove soproge Joan Erikson. Morda vam bodo vsaj malo v olajšanje pri premisleku, v kakšni fazi življenja so se znašli starejši.
Po Eriksonu (povzeto po Žvelčevi knjigi Razvojne teorije v psihoterapiji) je za obdobje staranja značilno zavedanje minljivosti življenja in pogled nazaj na svoje življenja. Nekateri starostniki svoje preteklo življenje doživljajo kot smiselno in izpolnjeno kljub skrbem in težavam, ki so jih pestile v preteklosti. Pridobili so si modrost – nenavezano skrb za življenje kljub prihajajoči smrti. Kljub postopni dezintegraciji uma in telesa ohranjajo smisel. Starostniki, ki jim to ne uspeva, so običajno polni obupa in nezadovoljstva nad seboj in življenjem.
Za zelo pozno starost (po Joan M. Erikson so to osemdeseta in devetdeseta leta življenja) je značilno, da telo počasi izgublja avtonomijo. Za starostnike, ki se uspešno soočajo s tem življenjskim obdobjem, je značilna »gerotranscendenca«: kozmična enost z duhom vesolja, omejenost časa na »sedaj«, omejenost prostora na radij lastnih zmogljivosti, smrt kot pot vseh živih bitij, razširjen občutek sebe.
Če kaj, starost terja od vseh, ki se z njo soočajo bodisi direktno (starostniki) bodisi indirektno (svojci in oskrbovalci), veliko potrpežljivosti in sočutja: do sebe in drugih. Lekcija, ki je vse prej kot lahka.
20. 6. 2019