Pismo podpore Hrastniku in poziv k ureditvi dostojnih razmer za oskrbo starejših in za delo negovalnega osebja
»Drobne in krhke starčke smo podlagali in zavijali v rjuhe ter jih kot žerjav na houruk dvigovali s postelj. Čimbolj previdno smo jih polagali na vzmetnice, ki smo jih bili pred tem namestili na tla ob postelje. Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej. Drugih prostorov ni. O grozovitosti prizora z nebogljenimi starostniki, ki ležijo na hodniških tleh in ne vedo, kaj točno se dogaja, ne bom zgubljal besed.«
Tako je na svojem blogu konec julija 2020 zapisal Primož Siter (http://primozsiter.si/za-zidovi-doma-starejsih-hrastnik-osebna-izpoved/), ki je kot prostovoljec preživel dan v hrastniškem domu upokojencev in pomagal pri premikanju oskrbovancev zaradi razkuževanje prostorov.
Njegov zapis je eden tistih, ki jih kot hčerka starejših staršev raje ne bi prebrala ter bi ga raje odrinila iz zavesti in si rekla: »Saj bo bolje, saj bo minilo.« Pritrjuje temu, kar vsi vemo: da je pandemija koronovirusa razgalila vso bedo na področju oskrbe starejših v Sloveniji, ki je posledica dolgoletnega finančnega ter posledično prostorskega in kadrovskega zanemarjanja tega področja. Takoj je treba dodati, da je pandemija razkrila tudi neizmerno požrtvovalnost domskega osebja nasploh (ne samo v domovih za upokojence, marveč tudi v domovih za osebe s posebnimi potrebami in v zdravstvu nasploh), ki pa z delovanjem na etični pogon ne more v nedogled blažiti sistemskih in infrastrukturnih pomanjkljivosti.
Kar sledi v nadaljevanju, je osebno pismo podpore Hrastniku in poziv oblastniškim strukturam oziroma pristojnim državnim ustanovam k ureditvi dostojnih razmer za oskrbo starejših in za delo negovalnega osebja. O tem, zakaj sem se zanj odločila, na koncu; na začetku naj omenim, da se bojim, da ne bom zapisala prav ničesar novega, saj je bodisi svojcem starejših, ki potrebujejo celodnevno oskrbo, bodisi osebju, ki dela na področju takšne oskrbe, vse že predobro znano. Menim pa, da če kdaj, potem zdaj – ko nas valovi epidemije vsakič znova opozorijo, kako nujno potrebni so dobro javno zdravstvo in druge javne storitve – ne smemo več molčati.
Hrastnik kot simptom
Hrastnik oziroma njegov dom upokojencev, v katerem je število okuženih oskrbovancev med drugim valom epidemije pri nas skokovito naraslo in se je znova pojavilo vprašanje, kam z njimi in kako obvarovati druge oskrbovance, je simptom podhranjene (institucionalne) oskrbe starejših po vsej Sloveniji. Odveč je poudariti, da se Hrastnik lahko vsak trenutek ponovi kjerkoli po Sloveniji. Zato je v nadaljevanju tega pisma Hrastnik tudi sinonim za katerikoli dom upokojencev v Sloveniji oziroma oskrbo starejših pri nas nasploh.
Hrastnik žal priča, da je Slovenija vse prej kot raj za upokojence. Tako je namreč ugotovila raziskava družbe Blacktower Financial Management Group, ki je po poročanju Dela (»Obljubljena dežela za upokojence«, 25. 7. 2020) Slovenijo uvrstila na drugo mesto med evropskimi državi, v katerih so upokojenci najbližje nebesom. V prid takšnih rezultatov vsekakor ne govorijo podatki, na katere že dlje časa opozarja združenje za dostojno starost Srebrna nit: na namestitev v domu čaka okoli 10.000 oseb, pomoč na domu bi potrebovalo okoli 40.000 oseb, domovi so kadrovsko podhranjeni, zakon o dolgotrajni oskrbi že skoraj dvajset let tiči v birokratskih predalih. O tem se je jasno izreklo tudi Računsko sodišče, ki je v lanskem revizijskem poročilu že na prvi strani zapisalo, da »vlada, MDDSZ ter MZ po mnenju računskega sodišča niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem tistim, ki jih potrebujejo, saj niso izkazali, da uresničujejo cilje za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Poleg tega niso zagotovili enake obravnave upravičencev, načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe pa ni bilo ustrezno.« Po njegovi objavi se ni zgodilo nič – razen pandemije koronavirusa, ki je razmere le še veliko bolj zaostrila.
Križev pot v dom
Ugotovitve Računskega sodišča so znane vsem, ki smo za starše iskali pomoč na domu in/ali namestitev v domu. Ne, ker bi se želeli staršev znebiti, marveč zato, ker je njihovo telesno in/ali duševno stanje žal doseglo točko, ko zanje ne more skrbeti več življenjski sopotnik oziroma ne morejo več varno bivati sami. Po nedavnem poročanju Primorskih novic (»Vse več starostnikov nima oskrbe, 4. 8. 2020) prebivalci Goriške (domnevam, da bi ugotovitev utegnila veljati za vso Slovenijo) začnejo povpraševati po pomoči na domu največkrat šele takrat, ko bi njihovi ostareli starši že potrebovali celodnevno namestitev v domu.
Domnevam, da so razlogi za to tako subjektivne kot objektivne narave. Večina starejših si želi bivati doma in večina otrok si želi, da bi njihovi starši ostali vitalni in sposobni skrbeti zase do konca življenja ter jim ne bi bilo treba oditi v dom. Odhod v dom je stresna prelomnica tako za ostarele starše kot njihove otroke, ki jim največkrat zaradi zaposlitve ne morejo nuditi domače oskrbe. Korak je tako boleč, da večina z njim odlaša do zadnjega trenutka. Poleg tega imam občutek, da je odhod svojca v dom pri nas še vedno družbeno stigmatiziran in se o njem sramujemo govoriti, saj se bojimo, da nas bodo označili za sebične, neljubeče svojce. Občutke krivde večinoma nosimo sami, posredno pa težka čustva občutijo tudi naši najbližji.
Ko družina – zavestno ali ker je v to prisili življenje – le sprejme odločitev, da starejša oseba odide v dom, se znajde pred največjo težavo, na odpravljanje katere nima nobenega vpliva: pred pomanjkanjem prostora v domovih in dolgimi čakalnimi vrstami. Osebe z nizko pokojnino se srečujejo tudi z vprašanjem, kako stroške oskrbe poravnati.
Ni vprašanje, kako naprej, marveč zakaj ni politične volje za spremembe
Kot so ugotovili že številni pred mano, sta prvi in drugi val epidemije koronavirusa samo še zaostrila stanje na področju oskrbe najbolj ranljivega prebivalstva, ki ne more shajati brez pomoči drugih, naj gre za oskrbo na domu ali bivanje v domu (v mislih imam tudi domove za osebe s posebnimi potrebami). Že dvakratno zaprtje domov zaradi preprečitve širjenja okužba in obvarovanja zdravja najbolj ranljivih skupin je bila težka preizkušnja za vse vpletene: oskrbovance, njihove svojce in domsko osebje. Na podlagi lastnih izkušenj lahko samo izrazim veliko hvaležnost celotnemu osebju izolskega doma za upokojence in oskrbovalkam lucijskega centra za socialno delo. Ne glede na požrtvovalni angažma negovalnega osebja pa so me kot hčerko osebe z demenco ves čas obhajali občutki nemoči ob misli, kako mora biti mojemu staršu in drugim osebam z demenco ali drugimi duševnimi težavami v trenutkih, ko ne vedo, kje so se izgubili njihovi svojci in zakaj so kar naenkrat ostali odrezani od njih. O tem, kako je (bilo) oskrbovancem, svojcem in domskemu osebju v domovih, kot je Hrastnik, kjer je prišlo do izbruha okužb, iskreno povedano, človek raje ne bi razmišljal in bi, kot že omenjeno na začetku pisma, to vprašanje raje odrinil na stran. Prav zato so zapisi neposrednih izkušenj, kot je citiran na začetku, toliko bolj dragoceni, saj trkajo na našo kolektivno vest.
Omenjeni zapis priča tudi o tem, da je hrastniškemu domu priskočila na pomoč občinska oblast (»V času, ko Dom starejših Hrastnik polni naslovnice z visokimi številkami okuženih in obolelih s covid-19, mora v odsotnosti države župan občine klicati prijatelje in prositi za kakšno uro prostovoljnega dela!«), in verjamem, da je občinska oblast potrebo po vseh oblikah pomoči tudi ustrezno in pravočasno sporočila pristojnim državnim ustanovam.
Hrastniškemu domu, ki trenutno deluje v izrednih razmerah, naj država čim prej pomaga. In ko bo enkrat epidemija pod nadzorom, naj država in njene pristojne institucije – na misel mi pridejo ministrstvo za zdravje, socialo in seveda finance – končno začnejo reševati področje oskrbe starejših ne le s sprejemom kakovostnega in življenjskega zakona o dolgotrajni oskrbi, marveč tudi s prednostnimi finančnimi injekcijami. Vsem, ki vsaj malo spremljamo področje oskrbe starejših, je prekleto dobro jasno, kako naprej: krvavo potreben je denar za gradnjo novih domov, negovalnih bolnišnic in hospicev, za obnovo tistih domov, ki tako kot hrastniški ne dosegajo sodobnih standardov in ne omogočajo dostojnega bivanja starejših, in za zaposlitev novega domskega osebja (v mislih nimam le negovalnega kadra, marveč tudi drugo osebje) in socialnih oskrbovalk ter njihovo korektno plačilo. Tako o tem razmišljam kot laik in svojec; domnevam, da so potrebe domov pristojnim ustanovam že večkrat sporočili in strokovno utemeljili Skupnost socialnih zavodov Slovenije in društva, kot so Srebrna nit, Spominčica, Sožitje itn.
Na področju oskrbe starostnikov in oseb s posebnimi potrebami torej ni ključno vprašanje, kaj je treba nemudoma storiti, marveč komu je več kot petnajstletna inercija v interesu in ali bodo zanjo kdaj odgovarjale tako leve kot desne vlade, ki so bile na oblasti, odkar se je v Sloveniji z javnim denarjem zgradil zadnji dom za starejše. V nekaterih družbah, ki jim danes radi rečemo »primitivne«, so starostnike in druge bolne osebe odpeljali v gozd in jih tam pustili umreti; inercijo slovenske države na tem področju bi lahko označili za sodobno različico te nekdanje prakse.
Zlajnana viža, da za oskrbo najranljivejših skupin ni denarja, se mi zdi povsem neprepričljiva, sploh če pomislim na famozne prelete vojaških letal v »zahvalo« zdravstvenemu osebju, finančne nakupe vojaške opreme, s katerimi Slovenija kot Natova članica »vzpostavlja mir« na konfliktnih območjih, in neizterjane davčne terjatve takšnih in drugačnih pomembnežev in vplivnežev. Kot marsikje gre tudi na tem področju za vprašanje politične volje za prerazporeditev davkoplačevalskega denarja.
Hrastnik kot kraj humanizma
Kot že omenjeno, je epidemija koronavirusa tudi na novo obudila zavest, kako pomembni so dobro delujoči zdravstveni in drugi javni sistemi (kakor da sama epidemija ne bi bila dovolj, se Hrastnik trenutno spopada še s poplavami), in razkrila požrtvovalnost zlasti zdravstvenega in domskega osebja (tudi o tem je pisal Primož Siter). Razkrila je torej tudi humano plat Hrastnika, občine, v kateri se je rodil eden velikih slovenskih »humanistov«, klasični filolog in prevajalec Anton Sovre. Po njem je poimenovana naša najvišja stanovska nagrada na področju književnega prevajanja; na pobudo hrastniškega župana Marka Funkla, ki si želi v nekdanjem knapovskem kraju okrepiti področje kulture, so jo lani podelili v hrastniški knjižnici.
Večina Sovretovih nagrajencev prejme nagrado le enkrat v življenju, tako da bi lahko dejali, da njena podelitev pomeni enega od vrhuncev v karieri književnih prevajalcev. Sama se obdobja od razglasitve nominirank (lani sta to bili še Marjanca Mihelič in Tatjana Jamnik) do razglasitve nagrajenk (nagrajeni sva bili s Tatjano Jamnik) spominjam kot enega najtežjih v svojem življenju. V moji primarni družini je demenca pokazala svojo najtemnejšo plat in nam dala vedeti, da za osebo z demenco ne moreva skrbeti dve odrasli osebi ob vsakodnevni jutranji pomoči socialne oskrbovalke. Tovrstna oskrba je postala tako zahtevna in naporna, da se mi je prvič v življenju zdelo, da je branje, zlasti pa prevajanje leposlovja, kar je moja osnovna poklicna dejavnost, privilegij. Poleg tega sem v tem težkem obdobju komaj našla čas, da sem začela iskati trajnejšo rešitev problema. Vsega tega ne omenjam, ker bi me zanimal nekakšen javni družinski striptiz, marveč ker menim, da se bodo v zgodbi moje primarne družine prepoznale še premnoge druge v Sloveniji.
Ob letu osorej je Hrastnik žal zame znova »aktualen«, le da zdaj ne gre več za vprašanje oskrbe starejše osebe, s katerim se je soočala neka (primorska) prevajalka. S pismom podpore Hrastniku bi želela dati glas vsem svojcem, ki pereč problem oskrbe starejše osebe rešujejo individualno in jim zmanjkuje tako časa kot energije za zavzemanje za spremembe na sistemski ravni.
Za to namreč gre – za dostojanstvo starejših in zagotavljanje dostojnih pogojev za njihovo staranje na sistemski državni ravni. Kot svojci starajočim se sorodnikom in prijateljem ne moremo odvzeti naloge, ki jim jo zastavlja iztek življenja in ki čaka vse nas, lahko pa tistim, ki ne morejo več živeti sami, omogočimo, da se s to nalogo »soočijo« v okolju, kjer bo zanje dostojno poskrbljeno. Kot družba živimo v dovolj privilegiranem delu sveta, da starostnikov ne pustimo več životariti v revščini, osamljenosti in neprimernih bivanjskih pogojih.
Želela bi si, da Hrastnik ne ostane zgolj simptom nedelujočega državnega podsistema, temveč da ravnanje njegovega domskega osebja in občanov preraste v vzor ravnanja, kako se z vprašanjem človeškega dostojanstva (starostnikov in vseh, ki zanje skrbijo) soočati na human način, z zavestjo, da samo povezanost, spoštovanje in angažma v dobro vseh državljanov lahko ponudijo tolažilno roko krhkosti in minljivosti življenja.
Breda Biščak, hčerka osebe z demenco, Sovretova nagrajenka
Škofije, 9. 8. 2020